Izdaja faksimila Poezij Dragotina Ketteja predstavlja premišljen spoj literarne dediščine in sodobne grafične tehnologije. Tiskarsko izvedbo z natančno reprodukcijo materialnih značilnosti izvirnika je prevzelo podjetje Birografika BORI d.o.o.
To ni prvi projekt take vrste, ki je bil zaupan našemu podjetju. V preteklosti smo jih izvedli že več, med drugimi faksimile zbirk Ivana Cankarja Erotika in Moje življenje. Takšne izdaje zahtevajo celovito grafično infrastrukturo, ki omogoča nadzor nad vsemi fazami produkcije ter natančno poznavanje materialne strukture izvirnika – od tipografije in ilustracij do papirja in vezave – saj je prav materialnost knjige bistvena za razumevanje njenega zgodovinskega konteksta. Ključno vlogo ima tehnična izvedba, ki z natančnim prenosom izvirne podobe v sodobni tisk zagotovi, da je videz knjige čim bolj pristen.
Faksimile pomeni čim natančnejšo reprodukcijo izvirnika, na primer stare knjige ali rokopisa. To zahteva visokokakovostno digitalizacijo, natančno barvno upravljanje, izbor papirja, podobnega originalu, vrhunski tisk in izkušnje z reprodukcijo starega tiska ter ročno dodelavo. Priprava faksimila Kettejevih Poezij je potrdila, da ima podjetje Birografika BORI ustrezno tehnološko opremo, produkcijske zmogljivosti in strokovno usposobljene zaposlene za izvedbo tako zahtevnih projektov knjižne kulturne dediščine.
Tako nekoč kot danes ni vsaka tiskarna sposobna izvesti tovrstnega podviga. Projekt v Birografiki BORI je vodila uni. dipl. ing. graf. tehn. Helena Primc. Nastajanje izdaje faksimila Kettejevih Poezij je doživeto opisala v reportaži avtorice Jane Krebelj pod naslovom »Ponovno rojstvo Kettejevih Poezij - poklon literatu in tiskarski umetnosti«, objavljeni v glasilu Občine Ilirska Bistrica Bistriški odmevi (št. 139, 2026):
»To mi je še posebej lepo delati. Poznati moraš zgodovino, raziskovati materiale, se posvetiti digitalizaciji … Takšni projekti so mi v poseben izziv,« o načrtovanju in izdelavi faksimila pravi Bistričanka Helena Primc. Med-tem v rokah drži original, stare Kettejeve Poezije z obledelimi modrimi platnicami – izjemno literarno delo, hkrati pa tudi dokument, ki pričuje, kako mojstrski je bil tiskarski posel pred več kot sto leti.
Helena Primc je Bistričanka, zaposlena v ljubljanskem invalidskem podjetju Birografika Bori, kjer so se konec lanskega leta po naročilu Občine Ilirska Bistrica posvetili izdelavi faksimila Kettejevih Poezij iz leta 1907. Ohranjeni so originalni izvodi z rjavimi, drap in modrimi platnicami. Bistriški ponatis je v modri barvi; takšna je tudi knjiga, ki je na ogled v Kettejevi spominski sobi na Premu.
»V preteklosti so vse naredili ročno, zdaj veliko faz opravimo strojno, največji izziv pa so materiali, saj ni tehničnih zapisov, kakšni so bili prvotni. Materiali s starostjo in izpostavljenostjo svetlobi obledijo. Najti točno takšne, kot so bili v izvirniku, je misija nemogoče, zato je treba na trgu iskati najboljše približke,« izzive, s katerimi se je srečala tudi pri pripravi ponatisa Cankarjeve pesniške zbirke Erotika leta 2018, povzema Helena Primc.
V tiskarno nas je povabila, ko je ponatis Kettejeve pesniške zbirke še nastajal. »V knjigi nismo ničesar postavili na novo, razen kolofona,« pojasni. Bralci bodo, enako kot naši predniki leta 1907, na platnici pod prsti čutili odtisnjeni kliše in občudovali zlatotisk v črnem okvirju. Pred njimi se bo nato odprla »Druga, pomnožena in pregledna izdaja.
S podobo pesnikovo, faksimilom njegovega rokopisa ter življenjepisnimi in književnokritičnimi črticami.« Uredil jo je Anton Aškerc (ponovno in po tistem, ko so mu očitali, da je leta 1900 vsebinsko posegel v prvo izdajo Kettejevih Poezij), ilustriral pa Maksim Gaspari. Zanimiv dodatek so vložni lističi, svilen papir, obrezan na manjši format, kot so ostale strani, in vstavljen na predvidna mesta z risbami.
»Vsak dan in vedno znova sem presenečena, kako so v preteklosti s tako malo opreme naredili tako lepe stvari,« natančnost originalnega izvoda knjige občuduje Helena Primc. »Vsebina je črno-bela, ampak vseeno čudovita z vsemi vinjetami in okraski. Strani so postavljene točno in nikjer zamaknjene. Res so imeli ogromno znanja!«
Kettejeve Poezije so bile natisnjene v tehniki visokega tiska. Stavci so besedilo sestavil iz svinčenih črk, na podlago so jih polagali eno po eno, z vsemi ločili in vmesnimi presledki. S svinčenimi ploščicami so nato zamejili velikost strani in strani postavili na tiskarsko polo. Ta postopek so uporabljali še do pred nekaj desetletji. Tudi Helena se ga je učila v sredni šoli, zato ve, koliko dela je s tem, in misli resno, ko pravi: »Grafika je veljala za črno umetnost, tiskarji in stavci pa so bili zelo cenjeni poklici.«
Priprava ponatisa tudi danes, ko so večino ročnega dela prevzeli stroji, terja veliko časa in natančnosti. Še posebej to velja za digitalizacijo oziroma natančno preslikavo izvirnika, tako da črke in risbe niso popačene. Zaposleni v Birografiki Bori izvirnika pri tem seveda niso smeli razdreti ali kako drugače poškodovati. Postopke so morali večkrat ponoviti, da so prišli do zadovoljivega posnetka. Pripravili so tudi več testnih izvodov knjige, da so se na podlagi odtisa odločili, kaj je najbolj primerno za tisk.
Približno dva meseca so posvetili pripravi in izdelavi faksimila, ob našem obisku pa nam pokazali različne faze dela: od digitalizacije do tiskanja na tiskarskem stroju, knjigoveznice in izdelave platnic. »Knjiga se dela v fazah,« pojasnjuje Helena, medtem ko nas spremlja iz nadstropja v nadstropje, kjer fotograf v objektiv lovi njene spretne sodelavce, ki vsak pri svojem stroju skrbijo za digitalizacijo, grafično postavitev, nastajanje platnic ali tiskanje po osem strani na polo v točno določenem zaporedju, da je nato - po fazi zgibanja strani - v knjigi vse natančno tam, kjer je treba …
Za piko na i se čez nekaj dni vrnemo v Ljubljano, tokrat v hrupno delavnico na drugem koncu mesta, kjer so s pomočjo klišeja (kovinske ploščice z izdolbenim reliefom) v platnico odtisnili podobo, ki jo čutimo pod prsti na naslovni strani, in napis na zaobljenem hrbtišču knjige.
V platnice nato s tanko zlato folijo odtisnejo, kar mora biti zlatega, s črno pa še obrobijo zlati obraz in odtisnejo naslov Poezije. Dolg postopek, ki pa ga tudi danes opravijo na enak način, kot so ga pred več kot sto leti: ročno, kos po kosu.
Ko je spretni in prijazni mojster Luka izdelal končno podobo platnic, je Helena s čopičem in lepilom poskrbela, da so v ene od njih smuknile sešite pole z besedilom. Nekoliko pred ostalimi, ki so še čakali na strojno obdelavo in lepljenje, se je pred našimi očmi rodil prvi izvod faksimila Kettejevih Poezij; lep, kot so bile lepe knjige v preteklosti, ko so si izurjeni mojstri za njihovo izdelavo vzeli čas.
Faksimile Kettejevih Poezij, ki je bil javnosti prvič predstavljen januarja 2026, je ponatis izdaje iz leta 1907. Izdan je bil ob 150-letnici pesnikovega rojstva in ne pomeni le ponatisa pesniške zbirke, temveč domiseln kulturni projekt. V njem se prepletajo literarna zgodovina, bibliografska veda in sodobna tehnologija reprodukcije knjige, ki omogoča tudi vpogled v založniško prakso začetka 20. stoletja.
Sodelovanje pri takšnem projektu je več kot le tehnična izvedba; je potrditev strokovne usposobljenosti, zanesljivosti in zavezanosti kakovosti. Projekt razumemo kot eno izmed referenčnih del podjetja in razlog za profesionalni ponos, saj dokazuje, da sodobna tiskarska stroka dejavno prispeva k ohranjanju in predstavljanju slovenske literarne ter knjižne dediščine.
Poslovodja
Renata Punčuh Radovanovič, univ. dipl. iur.
Foto: Simon Avsec
